Veslanje do Arkösunda, tam se v trgovini oskrbimo z manjkajočimi dobrinami in vodo potem pa poiščemo savno v Sköldviku.
Tam bi naj bila ob vodi savna, ki jo lahko koristiš za 10 kron. To je približno 1 euro.
Ko smo veslali ob obali in iskali to savno, smo na enem pomolu videli eno malo savno in nekaj ljudi pred njo.
Håkon je moškega na pomolu vprašal, če je to savna, ki jo lahko koristimo.
Odvrnil je, da je ta privat, tista pa je malo naprej v zalivu, ampak da je v bistvu nefunkcionalna. Da se je prevrnila v vodo.
No pa je šlo v vodo naše savnanje.
Ob prihodu v zaliv, smo videli, da niti ni bila takšna, kot smo si jo mi predstavljali.
Želeli smo si lično leseno hiško ob obali.
Pod kakšnim drevesom in z drvami poleg nje.
Ta pa je bila postavljena direktno na vodi.
Ne vem sicer kako prideš na njo iz obale, ker kakšnega pomola ni bilo videti.
Tako da smo bili dvojno razočarani.
Prvič, ker je bila to edina (javna) savna tu na severnem delu našega veslanja in drugič, tudi če bi bila funkcionalna, ne bi izpolnila naših pričakovanj.
V zaveterju smo zaveslali naprej, skozi ozek prehod med otokom Sundsholmen.
V Arkösundu poiščemo primeren prostor za izkrcanje.
Med manevriranjem po ozkem kanalu David potoži o hudi bolečini v desnem zapestju. Bolečino je čutil zdaj že nekaj dni, ampak ni bilo tako hudo kot sedaj. Najbrž je zdaj med veslanjem v vetru preveč obremenil zapestje.
Desno zapestje je imel otečeno, med premikanjem pa se je slišalo škrtanje.
Irena in Håkon pogledata zapestje in predlagata, da bi bilo mogoče dobro poiskati zdravnika in slikati zapestje.
Iz čolnov poberemo prazne steklenice in odidemo iskat trgovino.
Davidu se medtem stanje poslabša.
Postane mu slabo, tako da smo se morali malo vsesti na klop.
V hotelu čez cesto povprašamo kje bi lahko našli zdravnika.
Najbližje je v Norköpingu. Tja vozi avtobus ali pa če pokličemo taksi iz Norköpinga.
Odločimo se, da bomo najprej nekaj pojedli, potem pa bomo videli kako naprej. David medtem vzame tableto Naklofena. Da ni vse v redu, se vidi že po tem, da pije vodo in ne piva.
Med kosilom tableta učinkuje in bolečina in oteklina se zmanjšata.
Irena in Håkon bi morala najkasneje jutri zjutraj oditi nazaj proti Oslu, ker v petek že letita za Milano.
Tako da iščemo tudi rešitev, kako priti do avta, ki sta ga pustila v kampu v Monu. Z avtom bi lahko potem Davida spravili tudi do zdravnika.
Pokličeta taksi, ki pa bi bil predrag. Okrog 300 evrov. Avtobus je bistveno cenejši ampak pelje šele pozno popoldan.
Håkon vpraša natakarja, če je možno tukaj najeti tudi vodni taksi.
Ta pelje iz pristanišča ampak tudi ni poceni.
Davidu se stanje malo izboljša, bolečina je malo popustila, ampak pravi da veslati ne bo mogel.
Najbrž ni nič nalomljenega ampak gre za kakšno vnetje ali preobremenjenost.
Tako da se zdaj odločamo o možnosti, da ga Håkon pelje do kampa kjer naju počaka ali pa da ga midva vlečeva z vlečno vrvjo, da mu ne bi bilo potrebno veslati in da bi lahko vseeno skupaj zaključili veslanje.
Bi pač odveslali po najkrajši poti nazaj do izhodišča. Tja bi lahko prispeli že naslednji dan.
V trgovini kupimo Voltaren gel in tablete, ter elastični povoj, s katerim Davidu povijemo zapestje.
Håkon pa s pomočjo prodajalca v trgovini pride do cenejšega vodnega taksija.
Odločitev je padla.
Håkon se pelje v Mon po avtomobil, mi pa odveslamo do najbližjega otoka Sundsholmen, ter tam prenočimo.
Zjutraj Irena in Håkon odideta proti domu, mi pa odveslamo- vlečemo Davida proti Monu.
Če bi se Davidu stanje poslabšalo, in ne bi bil sposobem nadaljevati s turo, imamo na razpolago avtomobil. Håkon in Irena ga lahko zapeljeta do kampa, kjer bi počakal na naju.
Irena bo tu v pristanišču počakala da se vrne Håkon z avtomobilom, mi pa počasi odveslamo iskat prostor za prenočišče.
V majhnem zalivčku se izkrcamo.
Prostor za šotore ni idealen, ampak glede na trenutne razmere in pozno uro bo v redu.
Tinček med ogledom otoka v morju najde še sporočilo v steklenici.
Otroško risbico z najlepšimi željami najditelju ;-)
Veter se krepi in z juga se podijo temni oblaki. Zato pohitimo s postavljanem šotorov.
Davidu ga postaviva midva s Tinčekom.
S trikotno ruto mu narediva še opornico za roko.
Ko končava že rahlo dežuje, zato napneva še ponjavo, kjer bomo lahko sedeli in kuhali.
Medtem priveslata tudi Irena in Håkon.
Irena postavi šotor, Håkon pa nama pomaga s ponjavo.
David zakuri še ogenj, da si bomo lahko naredili žerjavico za pečenje klobasic.
Večer mine spet ob degustiranju hrane.
Zaradi utrujenosti nas vseh, pa se tokrat prej odpravimo spat.
