Pričakuj nepričakovano

Ob pristanku na letališču Skavsta nas pričaka dež. Tipično za naša veslaška potepanja.

Po eni uri čakanja na skoraj praznem letališču se z avtobusom odpravimo do Nörrköpinga. Tja prispemo ob polnoči.

Zunaj pa je skoraj dan. Nekje na severozahodnem obzorju še malo sveti sonce.

Nismo navajeni takšnega prizora ob takšni uri. Da je v bistvu noč, nam dajejo slutiti samo prazne ceste in ulice.

Blizu avtobusne postaje je neke vrste švedski McDonalds. Max hamburgare. To je še edina stvar, ki je odprta.

Mi lačni ko volki, punca za pultom pa ne zna angleško.

Nekako se le sporazumemo s pomočjo slik nad pultom.

Naročimo 3 menije. Hamburgerje s slanino, krompirček in pijača.

Krompirček je na stranskih robih neolupljen. Tudi to je nekaj novega za nas.

Siti in olajšani za kar nekaj evrov, gremo iskat prenočišče. Nekje, kjer bi lahko prespali do jutra, ko začnejo voziti avtobusi.

Železniška postaja je zaprta, odpre se ob pol štirih zjutraj. Zato se namestimo kar pred njo, blizu peronov. Tinček si napihne blazino in se zavleče v spalko. Midva z Davidom pa se odločiva te dve uri in pol predremati na stolu.

Ob šestih se z avtobusom odpeljemo do Söderkopinga.

Tam je trgovina, kjer si nameravamo nakupiti nekaj hrane. Odpre se ob osmih, zato spet pridejo prav naši zložljivi stoli.

Vmes se slišimo z Ireno.

Irena je slovenka, ki že deset let živi in dela na Norveškem, v Oslu.

Spoznala sva se preko Youtuba, kjer je našla moje filmčke.

Povabila nas je veslat na Norveško, ker pa smo imeli za letos že načrtovano Švedsko, smo jo povabili zraven.

Ona in njen partner Håkon, sta oba zdravnika, tako da imamo zdravniško pomoč kar pri roki.

Onadva sta prejšnji dan prišla z avtomobilom iz Osla in prespala v bližini našega izhodišča.

Iz Söderkopinga so zelo slabe avtobusne povezave do Lagna. Prvi avtobus je peljal ob šestih zjutraj. Naslednji, zadnji pa pelje šele ob štirih popoldan. 

Zato sta nam prijazno ponudila asistenco in se pripeljala do nas, kjer sta prevzela našo prtljago in nam pomagala poiskati in urediti taksi do Mona.

Sama pa sta se odpeljala iskat prodajalno s pijačo.

Na švedskem se lahko namreč v trgovinah kupi samo pivo z 3,5 ali manj % alkohola.

Mi smo po dobre pol ure vožnje s taksijem prispeli do Mona.

Pokrajina je lepša kot na slikah.

V kampu poiščemo našo izposojevalnico čolnov in Andersa. Malo je presenečen, ker smo že tam. On bi nas namreč moral pobrati v Lagnu, do koder pelje avtobus.

Pokaže nam naše čolne in razloži par stvari glede veslanja. Kje so neke vrste ptičji rezervati, tam je veslanje in pristajanje prepovedano. Kje se lahko oskrbimo z vodo ali nakupimo hrano, ter podobne stvari.

Vmes opazujem koliko ljudi se odpravlja na veslanje. Nekateri si pripeljejo svoje čolne, nekateri si jih izposodijo.

Nek moški me vpraša, kje nameravamo danes prespati, zato da si je on z družino potem izbral drug otok.

To tu ni problem. V tem arhipelagu je otokov in otočkov več kot 6000, tako da lahko vsak najde svoj prostor pod polnočnim soncem. Tukaj res živijo z veslanjem in preživljanjem prostega časa v naravi.

Čolni so Aquarius Sea Lion, kevlarska izvedba. Drugačni od naših Prijonov, ki smo jih vajeni. Gre za izvedbo britanskega morskega kajaka, s poudarjenim "rockerjem", ukrivljenostjo dna. Zaradi boljše vodljivosti po valovih. Od strani izgledajo kot kakšne banane. Tudi prtljažni prostor je zaradi ožjih in nižjih dimenzij bolj skopo odmerjen.

Prav tako pa nimajo krmila ampak plavut, "skeg", ki se ga spusti ali dvigne z ročico na zunanji strani kokpita.

David je tako navdušen, da se je odločil, da bo prodal svojega Touryaka in nabavil tega.

Ko prispeta Irena in Håkon, počasi spakiramo čolne. Mi trije vmes skočimo še pod tuš.

Anders nas opazuje in se čudi, kako nam je vse te stvari vključno s pivom, ki jih res ni bilo malo, uspelo stlačiti v prtljažne komore čolnov. Večina turistov namreč veliko stvari naloži tudi po vrhu čolna.

Tudi zemljevidov in kompasa nimajo pred sabo, ampak ga potisnejo v kakšen prazen prostor v ali na čolnu.

Polno natovorjeni smo pozno popoldan zaveslali proti otoku Harholmarna, ki nam ga je za prvo noč predlagal Anders.

Najprej smo zgrešili za en otok. Naš je bil mogoče 300 m bolj naprej.

Orientacija tu je še kar težavna. Se je treba privadit na zelo nizke neizrazite oblike otokov, ki so ponekod zelo blizu skupaj.

Prehoda vmes se ne vidi, dokler da nisi že skoraj čisto pred njim.

Po ogledu otočka si poiščemo vsak svoj prostor za šotor, postavimo še sedeže v prvo vrsto pred visokoločljivostnim velikom zaslonom in uživanje kulinaričnih dobrot ob ognju se lahko prične.